Bolečina, ljubezen, Barok

Predstava Barok, ki si jo bomo v kratkem lahko ogledali v ljubljanskih Križankah, je pravi balzam za sodobno sintetično doživljanje sveta in predvsem ljubezni. 

Reržiser Tomaž Pandur jo predstavlja takole:

“Je predstava, ki temelji na slovitem Laclosovem ljubezenskem romanu v pismih z naslovom Nevarna razmerja. Gre za svet, ki zunaj poka po tisočletnih kovanih šivih, znotraj pa pod dotiki strahu in lepote. Tragična ljubezenska zgodba markize de Merteuill in vikonta de Valmonta, ki jo tudi danes lahko doživimo v vsej njeni lepoti in polnosti.” (vir: Elle)

 

Tomaž Pandur
Tomaž Pandur

 

 

Odkar sem si ogledala odlomke na spletu (youtube), je zame gledališče spet živo, ljubezen vredna poželenja, estetika čista in močna. Ekipa vseh sodelujočih je neverjetna. V predstvi so kot eno – predani projektu do bolečine. Zastrašujoč minimalizem scenske postavitve dopušča igralcem možnost, da se izrazijo z igro do skrajnih meja. Vsak gib je pomemben, vsak detail vključen v končno izraznost. Božansko.

Nevarna razmerja Choderlosa de Laclosa sem vedno brala površno. Čas, v katerem je bil roman v pismih spisan, mi je tako tuj, da se mi je takšna zdela tudi opisana tragična ljubezen. Nekoč doživeta in pokopana. Morda celo malo pretirana, s preveč danes nerazumljivega leporečja in zato ne dovolj resnična, nekako umetelna. Bolj pravljica iz starih časov, kot resnična ljubezen. Predstava Barok pa nas prikuje na trdna tla, nas sooči z bolečino, obupom in meseno ljubeznijo. S strastmi, ki jih rišejo igralci s svojimi dodelanimi in vživetimi gibi, s prispodobami v detailih kostumov in minimalnimi scenskimi dodatki. Nič ni prisotno brez razloga. Vse je celota z močnim sporočilom. 

Barok je sporočilo o ljubezni, ki bi jo kljub bolečini želeli doživeti. Je močna, strastna in resnična. Povsem drugačna od površnih čustev sodobnega časa, daleč od materialističnega frfotanja in navidezne sreče povprečnega človeka.

Dviga se prah

Še nikoli, odkar ustvarjam blog, nisem dobila toliko spam pošte, kot po objavi  članka, v katrem pišem o predvolilnem boju. (Parada predvolilnih podob) Zanimivo, toda konstruktivnih pripomb NE.

Problem se pojavi že, ko v iskalec vpišeš ime Janez Janša. Danes je na četrtem mestu zadetek http://janezjansa.kjesi.com/, na prvem http://sl.wikipedia.org/wiki/Janez_Janša . Pred dnevi je bil četrti prvi in danes prvi malo niže. Gre seveda za reakcijo iskalcev in domiselne vpise vanje, za zunanje dejavnike in poznavanje programerskih trikov. 

Bolj zbada ironija nad poskusom obvladovanja medijev, ki je dandanes skoraj nemogoča. Še največ lahko doseže dobra PR podpora, ki jo je zaznati predvsem pri stranki SDS. Toda tudi ta kaj hitro postane prozorna, če ne temelji na trdnih temeljih. Mediji so namreč spolzka snov, ki se vrtinči, zvija, pricurlja na nepričakovan način, spet ponikne, zavre, vzkipi, vzvalovi in se na koncu posuši, če ne obsataja realen izvor snovi oziroma poti.

Zakaj se v teh dneh ni potrebno s samopohvalami truditi ministru za javno upravo Gregorju Virantu? Njegovi podvigi so bili vidni že kmalu po nastopu ministrskega mesta. Spremembe smo kmalu opazili predvsem uporabniki sodobnih tehnologij in vsakodnevni uporabniki storitev javne uprave. Priča smo bili dolgim razgovorom, pogajanjem, zagovorom, vztrajanjem in siloviti moči vztrajanja ministra pri doseganju ciljev. Njegovo delo ni bilo lahko. Pogosto se je znašel med dvema ognjema. Njegov nastop je bil vedno resen, samozavesten, morda na prvi pogled celo preveč ambiciozen, skoraj samovšečno dominanten. Tudi na javnih prireditvah se je pojavljal zelo resen, nekoliko distancirano hladen. Sprva ni deloval všečno, marsikomu še danes ne. Toda dokazal je, kaj vse se da narediti v obdobju enega samega ministrovanja. Za seboj je dvignil obilico prahu, vendar je vztrajal. Potrebno mu je priznati, da je za to pokazal prav posebno energijo, voljo in pogum. 

In medtem ko se te dni za nekaterimi ministri dviga prah nad spornimi slavospevi, je minister Virant lahko povsem hladen, zadovoljen. V svojem slogu. Kljub morebitnim (ne prehudim) napakam, ki so nujne spremljevalke vsakega projekta.

Prah pa se dviguje tudi nad številnimi dialogi posameznih politikov in strank, ki v javnosti kujejo naša mnenja.