Tomaž Pandur ponovno v Sloveniji

Tu in tam dobimo v Slovenijo svoje ustvarjalce za kakšno uro na posojo, in lahko smo srečni, da si njihovo delo ogledamo v živo. 

Tako je tudi s Tomažem Pandurjem in čudovito zasedbo igralcev predstave Tesla Electric Company. In kot poroča Rockonnet: “Na odru bo prvič v Sloveniji v okviru te predstave nastopil tudi sloviti igralec Rade Šerbedžija.” 

Septembra pa bo v Ljubljani na ogled tudi predstava Barok.

( Na Hrvaškem pa je že “pokalo po šivih” ob Kaliguli.)

Torej, obilo užitka!

Parada predvolilnih podob

Pravi moški boj. Včasih nadut in grob, spet drugič potrpežljiv, tretjič morda naklepno zvit, skrit in potuhnjen. Za glavnimi akterji čreda slednikov, ki čakajo na svoj košček in ob straneh krdelo že jeznih opazovalcev, ki ne vedo, če sploh bi, in na koga naj bi stavili.

Osredotočimo se zgolj na vrh: JanšaPahor

Kako snujeta svoj predvolilni boj in kako sledita začetni ali začrtani poti?
Začela bom pri osebni plati. Trenutno me zanimata zgolj kot človeka. Vsakdo od njiju ima za seboj že dobršen del prehojene poti. Kako smo ju videli v preteklosti in kako ju vidimo danes?

O Janezu Janši smo dolgo vedeli zelo malo. Prevladovale so zgolj njegove patriotske in militaristične ideje, takoj opazna zamerljivost in način obrambe z napadom. Dolgo tudi o njegovem družinskem življenju v javnost ni pricurljalo skoraj nič. Iz preteklosti se spominjam zgolj neke družinske TV oddaje, kjer so predstavili Janšo z družino in presenečena sem bila nad njegovo “ženo” in otroci. Nika je imela takrat 5 let in ostala mi je v spominu, ker je tako simpatično in odkritosrčno čebljala s prisotnimi. Pomislila sem, da gredo zasluge za simpatičnost otrok predvsem odprtemu in prijaznemu odnosu Janševe žene do družine in otrok. Nekako se mi je zazdelo, da je ob Janši najboljša prav njegova družina, ki je mehčala njegov trd, jedrnat in hkrati zadržan slog komunikacije. Potem o njegovi družini spet dolgo nismo izvedeli nič. Morda je tako prav, saj si tudi javne osebe v zasebnem življenju želijo miru in nedotakljivosti. Toda molk ni večen. Danes beremo:
Milanski časnik Corriere della Sera se je posebej posvetil prvim damam in spremljevalkam politikov. Nad spremljevalko predsednika vlade Janeza Janše so navdušeni in jo opisujejo kot mlado zdravnico z manekensko postavo.
V časopisu je možno videti fotografije treh parov – Sarkozyja in Carle Bruni, sirskega predsednika Asada z ženo Asmo in Janšo z Bačovnikovo. Povod za članek je bil nedavni sestanek Sredozemske unije v Parizu, na časniku pa so opazili, da je minil čas klasičnih prvih dam. Izpodrinile so jih mlajše, ki naj bi vzor imele v Carli Bruni.”
(Vir: http://24ur.com/bin/article.php?article_id=3132468)

Urškina nežna, naravna in prijazna podoba je Janeza Janšo navidez dokončno omehčala. Tega niso uspeli niti tečaji retorike, niti navodila piarovk. Postal je človek, ki ljubi, ki si to upa tudi pokazati, ki se upa nasmejati, biti duhovit, govoriti angleško brez pomožnega lističa – z veliko boljšo izgovorjavo, kot jo je imel pred leti. Skratka, v javnosti je postal simpatičen, bolj kot kdajkoli prej. Veliko vlogo pri tem ponovno pripisujem njegovi ženski polovici. Ona je prevzela odgovornost govoriti o ljubezni in poroki, o mehkejših stališčih, o “njenem Janezu”.

Kaj nam vse to pravzaprav pove?

Poglejmo še Boruta Pahorja.
Tudi njegova politična pot nas že dolgo spremlja in opominja na poklicne in karierne začetke. Že v začetku politične poti je bil v medijih odkrit, sproščen, dopadljiv. Novinarke so njegov šarm pogosto kovale v nebo, a ga kasneje s svojimi kolegi tudi zlorabile. Zdi pa se, da Pahor kljub vsemu ostaja na isti poti že od začetka. Nikoli ni skrival razmerja s svojo Tanjo in vselej je tudi v medijih o njej in svojem sinu govoril zgolj zaščitniško, spoštljivo. V javnosti se vedno vede elegantno (kar v zadnjem času nekateri prikazujejo kot samovšečno in neustrezno), spoštljivo (kar je pogosto interpretirano kot medlo), potrpežljivo (ali slabšalno popustljivo), in v tem slogu nadaljuje začeto pot.
Svojo družino je dokaj dobro obvaroval pred mediji, hkrati pa ostal do nje v javnosti vselej kavalir, ki spoštuje mati svojega sina.
Mnogi sodelavci iz stranke so mu bili v zadnjem času bolj v škodo kot v korist. A ostal je trdno na tleh. Kljub temu, da na njegovem obrazu zasledimo drugačen, zreleši pogled, ki se je pravkar spopadel z razočaranji in poleni pod nogami, njegov boj ostaja neomajen. Na napade vsekakor deluje drugače kot Janša. V potrpežljivosti me spominja na pokojnega Janeza Drnovška, na njegovo vztrajnost in človečnost. Ne bi pa mu upala pripisati enakega racionalizma, poguma in tehtnosti, ki ju je premogel Drnovšek. Ali pač?

Primerjala sem dva človeka, moža, politika, tekmeca. Zgolj in sprva le kot vtis osebnosti v javnosti.
Janez Janša zadovoljuje predvsem kriterije pogumnega patriota, človeka, ki mu za človečnost mora ob strani stati mehkejši pol. Borut Pahor pa je človek, ki sledi svoji poti od začetka, strpno in vztrajno. Je mehak in odločen hkrati, je kavalir in politik, ki skuša ujeti pravo mejo najprimernejših odločitev. Kot medijska oseba je samozadosten – v dobrem pomenu besede. Je karizmatičen in spreten, ni pa po meri represivno mislečih, ni za vsako ceno zadnji in najglasnejši. Torej je po mnenju nekaterih premedel.

 

Poreberite tudi, kaj meni: dnevnik.si

 

 

 

 

 

 

Prepovedani sad želja – Blanca

Prepovedi in nasveti so včasih tako nesprejemljivi, navidezno nepotrebni in moteči, da se jim uprejo celo odrasli. Sprašujemo se, zakaj?

Tragedija na reki Savi nas je ponovno opomnila, da so v življenju nevarni prav najbolj potuhnjeni pojavi, dejanja in razpleti. Sprašujemo se: zakaj so se izobraženi odrasli ljudje spustili v predvideno in odsvetovano nevarnost? Kakšna je bila razposajenost in kakšno predhodno veselje nad uspehi v občini in v strokovnih krogih projekta HE Blanca? A vprašanjem ne najdemo odgovora. Ostaja vrtinčenje, ki gloda predvsem najbližje, najbolj prizadete. Kot huda kača pa sika tudi ironija nad dogodkom, ki bi moral obeležiti uspeh in veselje nad doseženim, pa se je po naključju končal tragično. In nikakršen ČE ali ALI, nikakršna strokovna ali laična razlaga razpleta dogodka ne morejo vrniti v stanje nekaj metrov pred spustom v smrt. V mirno, čuječo vodo, ki je kljub opozorilom zavajala, se dobrikala in prikrivala strašen konec.

Trinasjst junakinj in junakov je odšlo v smrt po nepotrebnem. Je bil sadež želja dovolj sledek?
NE. In tudi izguba “poslanca in župana” ni najbolj tragična. Država je aparat, ki ga bomo slej ko prej popravili. Trinajst človeških bitij, s Kristijanom Jancem vred, pa je zapustilo za seboj najbližje in svet, v katerem bi sicer še živeli. Toda “če” in “ali” sta sedaj brezpredmetna.

Dobili smo temeljit poduk o prelivnih bregovih, podslapjih in razbijačih. HE Blanca nas je še pred odprtjem ostro podučila o nevarnostih približevanja k nevarni infrastrukturi. A poduk ima kljub vsemu previsoko ceno. Nepopisno veselje (Janc: “Najlepši dan v mojem desetletnem županovanju.”) je končala nepopisna žalost.
Najbolj me je ganila zgodba o nekaj več kot leto dni stari deklici, ki je ostala brez mamice (Mateje Konajzler).

Zakaj (brez vsakega očitka, seveda)?

– Kristijan Janc: Organizator spusta, profesor telesne vzgoje (diplomant fakultete za šport)
– Jani Zemljak: Vodja gradnje akumulacijskega bazena
– Mitja Špilek, Aleš Logar: Krmarja

Novinarji so poskočili, ko so izvedeli za “človeški dejavnik”: ali bi nesrečo lahko preprečili?! “Verjetno NE, če gre za človeški dejavnik”, je bil priseben Janez Janša, ko je novinarka na vsak način želela izvrtati krivca. Človeški dejavnik je pač nepredvidljiv. Prisoten je tudi takrat, ko se odločamo, ali bomo po stopnicah tekli ali se previdno in počasi spustili navzdol. Tudi pri tako vsakdanjem opravilu se namreč lahko prikrajšamo za nadaljnje življenje, nevede in predvsem nehote. Kljub temu, da stopnice poznamo, upoštevamo svoje sposobnosti in okoliščine.

Občina, Država, HE Blanca – vse bo šlo naprej,
le nekaj človeških življenj je ugasnilo in nekaj drugih – še živečih – je izgubilo svoje najbližje, kar je nenadomestljivo.