Big Brother se kesa

Začutili smo zadrego voditeljice, ki je sicer zelo sproščena. Nina je imela težko nalogo. Ob številnih kritikah zaradi nasilja in poniževalnih vsebin, je težko ohraniti začetno podobo neizmernega zabavljaštva. Saj je nanj legla senca negativnih kritik.

Big Brother nam je tokrat pokazal, kam vodi nekontrolirano zabavanje. Na primeru akterjev v hiši in snovalcev oddaje. Otroci in mladi oddajo kljub temu radi spremljajo. Nič čudnega, saj je dogajanje milejši prikaz dela realnosti. Zato oddaje ni potrebno skrivati. Le analizirati jo je potrebno. Zakaj ne bi Nina ob petkih povabila v odddajo še vedenjskega terapevta ali kliničnega psihologa? Zakaj ne bi z Big brotherjem združili še koristnost oddaje “Mali vragci”? Če medij že kaže realnost in njene zlovešče zobe, zakaj ne bi iskal še izhod, koristne nasvete, nekaj humanega? Imamo za takšno usmerjanje premalo izobraženega kadra? Nas morajo usmerjati iskalci rumenih novic in škandaloznih izbruhov? Jih morajo morda celo podpirati, da bi se v mošnjičku nabralo več denarja?

Užaloščeni Dejan je na koncu izjavil: “Žal mi je edino, da sem prestopil prag hiše.” Res je. Lahko mu je žal. Kajti čas, ki ga je preživel tam, je zanj izgubljen. Denarja očitno ne potrebuje. Zanima me, kaj je sploh iskal!? Zlahka si predstavljam, kaj je iskal Marko, ki je brez strehe nad glavo. Kot darilo pa je dobil vsaj brezplačno ponudbo zobno-estetske kirurgije. Ugibam tudi o čem in o kom drugem. Zakaj pa bi iskal kruha in iger nekdo, ki si to lahko privošči tudi sicer? Nekaj manjka. Kamenček v mozaiku, ki ga bo potrebno najti, da bo nesrečen poizkus dobil smisel.

Pa Tjaša? Trudila se je. Toda priučena komunikacija, ki jo je z veseljem priznala celo njena mama, je zagotovo bolj škodljiva kot koristna. Več govoriti kot poslušati, se predvsem dreti in poskušati preglasiti, zmerjati, se pootročeno umikati in žaliti? Se to njeni mami zdi prav? Je z dosedanjo vzgojo deklet zadovoljna? V njihovi hiši takšna komunikacija očitno deluje. Na tujih tleh pa dekleti žal spodnese, čeprav menita, da delata prav.

Tudi Big Brother je v zadregi. Kaj sedaj?

Big Brother označi Dejana

Kako? Predvsem enostransko. Tako, kot običajno ravnamo v demoraliziranem življenju. Nekoga je potrebno žrtvovati in stigmatizirati. Potrebno je reklamirati Mercatorjevo vino in povedati, da nasilje izhaja s strani moških. Ali je pri tem sploh kdo od navzočih analiziral zaplet?
Prvič: Piti za pokrajino? Piti, da dokažeš, koliko lahko!? Zakaj? In videti, da navzoči to celo spodbujajo. Dobro. Naj bo. Videli smo dobro šolo. Izločila je manj močne in povzdignila močnejše, pretkanejše, diplomatsko vključene v igro. Skoraj tako, kot v realnem življenju.
Drugič: Kako komunicirati? Tega se učijo že otroci v četrtem razredu devetletke pri pri predmetu družbe. Zakaj poduk ne preraste v prakso? Ta kaže črne zobe zmerjanja in nasilja. Obojestransko, da ne bo pomote. Big Brother je prikazal zadevo bolj enostransko, verjetno del dogodkov prikril in nas pustil ugibati na podlagi govoričenj in namigovanj navzočih.
Tretjič: Videli smo, da se nasilna komunikacija ne izplača. Ne verbalna, ne drugačna. To, kar nekateri imenujejo zgolj temperament, je pogosto nekultivirano vključevanje v komunikacijo. Kričati vse vprek in izzivati z neobrzdanim značajem zagotovo ni pogoj za dobro komunikacijo. Pustiti se izzvati pa je prav tako slabost neobvaldovanja.

“Time out” je tehnika, ki bi to uspela rešiti. Dvigniti roko in prekiniti. Neizpodbitno in v trenutku. Prekiniti spor, ki se poglablja. Vzeti si čas in premisliti, se umakniti in nadaljevati zaplet trezen in skoncentriran. Pripravljen tudi na druga mnenja.

To, kar se nam zdi označitve in zmerjanja vredno, naj nam bo rajši v poduk, kako ne ravnati, temveč predvsem opazovati in izboljšati svojo komunikacijo in položaj. Opazovalci in premišljeni usmerjevalci so tokrat dosegli več.

Big Brother in analiza značajev

Oddaja je zasnovana na robu še okusnega z neokusnim. Na robu, ki izzove značajske reakcije posameznikov in prikaže odzive na različne situacije. In čeprav je dobila že nešteto takšnih in drugačnih predznakov, se lahko iz nje tudi kaj naučimo.
Oddaja, ki trenutno poteka, nam vsekakor daje vedati, da se človek, zaprt v tesnoben prostor, podrejen in obdan z revščino, ne more odzivati tako, kot bi se odzival v materialnem razkošju. Zato se nam zdi, da posamezniki spreminjajo karakterje, se pretvarjajo, sprenevedajo in se namenoma spreminjajo. Toda tudi znanstvene raziskave so danes že pokazale, da revščina in z njo povezan stres vplivata na razvoj možganov pri otroku. Pri tem se slabše razvije predvsem leva hemisfera možganov. V BigBrotherju vidimo, da stres izzove tudi odrasle ljudi in verjetno ne le takrat, ko jim je določeno obnašanje naročeno.
Oddaja je zaradi čudaških šal in nenavadnih opravil in zabav popularna tudi pri otrocih v prednajstniškem in najstniškem obdobju. Ne prepovedujte je, temveč sedite z njimi pred ekran in jim skušajte razložiti zaplete in razplete situacij s konstruktivnimi pojasnili, ki jim bodo morda pomagali tudi v nenavadnih situacijah v vsakdanjem življenju. Njihova radovednost bo kmalu potešena in iz nje se bodo nekaj malega tudi naučili, čeprav se zdi oddaja na prvi pogled namenjena neumnemu zavajanju in prezentaciji reklamnih sporočil.

Tomaž Pandur in ekspresivna erotika

Bolj ko ga odkrivam, bolj mi je všeč.

Začela sem povsem napačno. S publicističnimi članki in prebiranjem forumov, še preden sem si ogledala kakšno izmed njegovih del. Toda čutila sem, da mora biti v teh delih nekaj več. Slovenska nevoščljivost in plitkost je brezmejna. Torej, zapisanega je predvsem veliko populistično pozitivnega in na drugi strani z veliko užaljenosti precej negativnega. Zapisom ne morem verjeti, a jih tudi ne želim lahkoverno ovreči. Toda zanimala so me predvsem Pandurjeva dela.

Nobenega si nisem ogledala v živo. Brskala sem po spletu in našla posnetke številnih odlomkov. Zadnji je Barroco. Sestavlja ga niz umetniških prizorov. Vsak trenutek je čudovit in popoln prizor, zastavljen minimalistično, predvsem scensko, vendar z močnim nabojem čustev na obrazih likov, z njihovim gibanjem, sencami, ki sledijo njihovim gibom – v dolgih in grozečih razsežnostih ali v kratkih migetanjih. Potem so tu še močne prispodobe, ki slikajo bolečino, obup, hrepenenje, strast, upanje, poželenje. Kostumografski dodatki: z rok bingljajoče vilice, trakci, visoki usnjeni škornji, sadje, rože in vse ostalo, vključno z golo kožo, deluje na moč erotično. Vsa čustva so presežena, vendar ne jokajoča in kičasta. Presežena so v ekspresionističnem smislu – do bolečine resnična.

Zdi se mi, da gre za nekakšno platonsko erotiko, čeprav so prizori tudi meseni, ko naprimer vidimo moško roko, ki v močni strasti seže v mednoižje čez nagubano baročno krilo. Zlahka bi bil prizor tudi “krčmarski”, a umetnost tudi v tem primeru preseže vulgarnost. Gre za resnico, ki je le v umetnosti lahko vedno lepa.

To erotiko doživljam kot platonsko, ker je ekstremno estetska in globoko, čeprav tudi čutno močno doživeta. Prispodobe so do bolečine resnične: pitje vina iz steklenice, kajenje in dim iz nežnih ženskih ust, razkošna obleka, strastno poseganje v telo pod njo. Kontrast visokih usnjenih škornjev in gole kože, kontrast moškega in ženske. Nizajo se slike strasti, bolečine, obupa, hrepenenja, nevzdržnega. In res je, gre tudi za plesno povezovanje prizorov, za minimalistična sporočila, detaile (gibi dlani in prstov, ki objemajo kozarec, gibi trakcev na oblačilih, igra svetlob in senc), ki tvorijo celoto. Zgodba, ki jo preseže resnica občutenega.

Čestitam celotni ekipi, predani do zadnjega detaila.