As ti tud not padu, Borut?

Včeraj na POP TV – med Jurija Zrnca in Lada Bizovičarja.

Dva zanimiva voditelja, katerima pa se gost, zlasti resen in običajno drugačni komunikaciji privržen sogovornik, težko približa. Potrebno je tvegati, spregovoriti njun jezik in hkrati obdržati svojo podobo.
Borut Pahor je bil odličen. Zagotovo tudi pogumen, in to v času, ko mu podtikajo predvolilna polena. Prepričan je, da ima prav, da je in ravna pošteno, v smislu dobrega.
Toda radi bi mu očitali, da je neodločen, samovšečen, nastopač brez poguma za odločne poteze. Pa je res tako?
Ta trenutek se mi zdi nekoliko izigran. Mediji so nerodni pri iskanju nepristranske resnice. Nasprotniki se lovijo za besede in izjave, ki jih negativno obračajo.
Kar na enkrat nihče ne opazi, da je Borut Pahor izjemno strpen, da teži h kulturnemu dialogu, da ne prehiteva in se ne prenagljuje, da ni maščevalen in zajedljiv. Samovšečen je le toliko, kot je dobro za vsakega zdravega, samozavestnega človeka. Zadovoljen je s seboj, skrbi za svoje zdravje in to tudi priznava. Kaj slabega bi lahko bilo na tem? Priznava tudi, da je njegov delovnik naporen in da je z leti potrebno za telo in duha narediti več, da človek ostane v kondiciji. Toda mediji se ujamejo na eno samo uspavalno tabletko in iščejo volkove, ki zagrizejo v kost.

Kako daleč segajo naši predsodki in do kje zdrava pamet? Nekatere izmed znanih Slovenk Pahorja v Trenjih označijo kot nekoga, ki zapeljuje s pogledi. Ki si s postavnostjo in nasmehom pridobiva glasove. Lepo vas prosim! Potem na tehtnico postavijo še militarista in razmišljajo o odločnem moškem. Tako zelo plitko, kot bi šlo za hišni pogovor gospodinj. No, saj tako je bilo menda tudi mišljeno – za 8.marec.

Politika me načeloma ne zanima. Toda strah me je plitkega in površnega razmišljanja množice. Zaradi tega lahko pademo zelo globoko – zasebno in družbeno – “not”, v brezno nerazumevanja, nestrpnosti, maščevalnosti, vsega slabega. Kar ne bo koristno ne za posameznika ne za družbo.

Moj dobri Oscar Wilde

Ali teorija za vse čase.

“Plesala bo z mano, je dejala, če ji prinesem rdeče vrtnice,” je žalostno vzdihnil mladi študent. In že se je za ideal ljubezni žrtvoval v vrline zaverovan vrabec – boleče, krvavo, do smrti. Z vbodom trna v lastno srce, da bi eno samo vrtnico obarval v rdeče in z njo zadovoljil pogoj za ljubezen.
Toda “tisto”, ki naj bi plesala s študentom, so premamili biseri. Študent pa je z enim samim zamahom opustil upanje v ljubezen, ne da bi pomislil na vrabčevo žrtvovanje, moč ljubezni in vero v dobro.

Kako hitro in spretno zna dober pisatelj naslikati karakterje, ki so večni. V katerih se še danes lahko najde veliko oseb iz realnega sveta.

Danes je lep sončen dan. In spomnila sem se dr. Janeza Drnovška. Svoje najboljše moči, ki jih je na koncu iztiskal iz že bolnega telesa, je posvetil dobremu. In v teh dneh se prav tisti, ki so mu stopali na pot klanjajo, s katero ulico bi ga ovekovečili. Vendar ulica ni zanj. Morda park, z visokimi čuječimi drevesi, s sencami in sončnimi otočki trave, z mirom in spokojno tišino.

Če bi razumeli dr. Janeza Drnovška, bi mu posvetili park, ali pa ga pustili v miru.