Pomen pogovora

Pogovor je tisti način medčloveške komunikacije, ki ga ne smemo zanemariti. In čeprav se zdi trditev samoumevna, si časa za pogovor pogosto ne vzamemo. Pač pa ga nadomestimo z verigo vljudnostnih vprašanj in fraz.

Včeraj. Tarča, oddaja na POP TV. Otroci v šoli dve leti niso spregovorili o problemu nasilja, dokler se v ključni fazi problema poleg dveh dečkov nista stepla še njuna očeta. V isti oddaji minister Erjavec z obžalovanju izjavi, da resnično ni vedel, da so na Korziki še vedno neodstranjeni ostanki letala, s katerim je pred leti strmoglavilo veliko število Slovencev, katerih sorodniki nikoli niso mogli pokopati njihovih posmrtnih ostankov.

Da, v vseh naštetih primerih je komunikacija obstajala. Toda očitno ne ustrezna. V šoli so otroke in njihove probleme preverjali s suhoparnim vprašalnikom. In seveda niso prišli do boleče resnice, ki jo je včasih težko obravnavati celo individualno, z veliko strpnosti in razumevanja. Pobudniki v zadevi letala na Korziki pa so očitno imeli sogovornike, s katerimi ni bilo mogoče vzpostaviti ustrezne komunikacije.

Samo risala sem, sedaj razmišljam

Zakaj? Že kot otroka so me hvalili, da sem likovno izjemno nadarjena, predvsem pa, da lepo rišem.

Kasneje sem se v tej smeri trudila še bolj, natančno in skoraj dekorativno. Le barve so bile svobodne.
Nato me je moj prvi profesor študijskega risanja prepričal, da mi risanje ne gre in mi verjetno nikoli ne bo šlo, čeprav sem simpatična, prijazna, čustvena.

Začela sem verjeti. Izražala sem se z barvami. Študijsko risanje sem opustila kot nekaj, kar meni ne leži. V naslednjih letih sem se posvetila zgolj oblikovanju. Kombinacijam barv, kompozicijam, idejam, tehtnosti in etiki oglaševanja.

Ne vprašajte me, zakaj sedaj rišem, svobodno in z užitkom, brez strahu, da ne bo lepo ali pravilno. Vem, da smem med risanjem razmišljati, iskati pravo smer, jo večkrat zarisati in se šele nato odločiti za pravo linijo, sestavljati dele različnih smeri in oblik, jih postavljati v prostor in jim dajati smisel, ne da bi pri tem pazila, da linija ne bo dekorativno lepa. Vem, da je vsak poteg risala z mojo roko individualna sled, ki ne more biti grda, lahko je le neustrezna, zato pa jo lahko popravljam, dokler ne zarišem tiste prave, ki zazveni, kot želim, ki sestavi celoto in ji da prostorski ali tudi drugačen pomen.

Šele v odrasli dobi sem spoznala, da je risanje neomejeno razmišljanje, iskanje rešitev, pomena, dodajanje ideje in individualnosti. Da ni zgolj nekaj lepega ali pravilnega.

Zaradi vsega tega, se izjemno živo in močno zavedam, kako otroke učiti in usmerjati pri risanju in likovnem ustvarjanju sploh. Besedi lepo in pravilno sta skoraj izjemoma neustrezni. Kot pri vseh drugih pristopih pa je tudi tu potrebno obravnavati posameznika z individualnim pristopom in poglobljenim razumevanjem.